Jaka Tomc's Blog - Posts Tagged "manični-poet"
Z novim modelom nad hlapčevstvo avtorjev
Pred sedmimi leti, ko sem ustanovil založbo Manični poet, sem si obljubil, da bom vedno pošten do avtorjev. Čakal sem šest let, da sem obljubo lahko izpolnil. Po šestih letih je namreč na vrata založbe potrkal Borut Marolt in mi v roke predal tekst njegovega prvega romana Kako se znebiti trupla. Roman je takoj postal uspešnica, saj smo šli v ponatis po treh tednih.
Razprodati tristo izvodov se morda res ne sliši kot velikanski podvig, če ga primerjamo z dosežki velikih založb, ki prodajo merijo v tisočih izvodih. A dejstvo je, da je za nas 300 izvodov primerljivo s 5.000 izvodi, ki jih proda denimo Mladinska knjiga, z vso njeno infrastrukturo, ki ji to omogoča. Pa še nekaj je. Upam si trditi, da avtor pri MK dobi za 1.500 prodanih izvodov (recimo, da je to standardna prva naklada) enako, kot dobi pri nas za omenjenih 300. Kako je to mogoče? Ker so avtorji pri nas na prvem mestu in izhajamo iz tega, da morajo dobiti pošten delež od dobička.
Za razliko od fiksnih honorarjev, ki so praviloma vezani na naklado in znašajo okoli 7 %, so honorarji, ki so vezani na dobiček, bolj motivacijski, saj se avtor bolj angažira pri prodaji. Morda se sprašujete, zakaj bi se moral avtor ukvarjati še s prodajo, če pa je to delo založbe. No, knjiga je vendarle njegova in kdo bi jo lahko prodajal bolje kot avtor sam. Konec koncev to počnejo tudi avtorji pri velikih založbah, z neštetimi nastopi na raznih dogodkih. Bistvo pa je drugje. Pri uspešni prodaji je avtor deležen bistveno višjega honorarja. Odvisno od odstotka, boste rekli. Drži. Kaj pa če vam rečem, da pri nas ni avtorja, ki bi dobil manj kot 25 % od dobička?
Naredimo preprost izračun. Recimo, da izdaja 500 izvodov romana stane založbo 2.000 evrov. Ceno romana nastavimo na 15 evrov, kar je v primerjavi z velikimi založbami dokaj malo. Potencialni zaslužek založbe je 7.500 evrov, dobiček 5.500. Avtor je v primeru razprodaje naklade deležen do četrtine dobička ali 1.375 evrov. Seveda je treba upoštevati še davke in prispevke, če avtor ni samozaposlen. Recimo, da dobi ven 750 evrov neto. Ne sliši se veliko, dokler ne uporabimo višjih številk. Recimo, da bi nam uspelo izdati knjigo, pri kateri bi imel avtor 50-% delež od dobička, prodali pa bi 2.000 izvodov. Strošek založbe bi bil cca 5.000 evrov (tisk je cenejši pri višjih nakladah), dobiček pa 25.000. Seveda je treba upoštevati, da določen delež knjig proda distributer v knjižnice in knjigarne in pobere provizijo. Pa recimo, da je dobiček tega res uspešnega romana 20.000 evrov. Avtorju pripada 10.000 evrov, po prispevkih kakih 5.500. Katera velika založba lahko reče, da je avtorju izplačala 10.000 evrov za prodanih 2.000 izvodov? Prepričan sem, da ne obstaja.
Ker sem tudi sam avtor, je moje izhodišče preprosto. Avtor mora dobiti pošteno plačilo. Trg je res majhen in številke niso velike, a vseeno je sramotno, da nekdo za uspešnico dobi nekaj tisočakov pa še vsak teden mora biti prisoten na nekem dogodku. Morda s tako mentaliteto nikoli ne bom zgradil velike založbe, z lastnimi knjigarnami in nekaj deset zaposlenimi, a imel bom čisto vest. In to je na koncu dneva najbolj pomembno. Bolj kot milijoni na bančnem računu.
Razprodati tristo izvodov se morda res ne sliši kot velikanski podvig, če ga primerjamo z dosežki velikih založb, ki prodajo merijo v tisočih izvodih. A dejstvo je, da je za nas 300 izvodov primerljivo s 5.000 izvodi, ki jih proda denimo Mladinska knjiga, z vso njeno infrastrukturo, ki ji to omogoča. Pa še nekaj je. Upam si trditi, da avtor pri MK dobi za 1.500 prodanih izvodov (recimo, da je to standardna prva naklada) enako, kot dobi pri nas za omenjenih 300. Kako je to mogoče? Ker so avtorji pri nas na prvem mestu in izhajamo iz tega, da morajo dobiti pošten delež od dobička.
Za razliko od fiksnih honorarjev, ki so praviloma vezani na naklado in znašajo okoli 7 %, so honorarji, ki so vezani na dobiček, bolj motivacijski, saj se avtor bolj angažira pri prodaji. Morda se sprašujete, zakaj bi se moral avtor ukvarjati še s prodajo, če pa je to delo založbe. No, knjiga je vendarle njegova in kdo bi jo lahko prodajal bolje kot avtor sam. Konec koncev to počnejo tudi avtorji pri velikih založbah, z neštetimi nastopi na raznih dogodkih. Bistvo pa je drugje. Pri uspešni prodaji je avtor deležen bistveno višjega honorarja. Odvisno od odstotka, boste rekli. Drži. Kaj pa če vam rečem, da pri nas ni avtorja, ki bi dobil manj kot 25 % od dobička?
Naredimo preprost izračun. Recimo, da izdaja 500 izvodov romana stane založbo 2.000 evrov. Ceno romana nastavimo na 15 evrov, kar je v primerjavi z velikimi založbami dokaj malo. Potencialni zaslužek založbe je 7.500 evrov, dobiček 5.500. Avtor je v primeru razprodaje naklade deležen do četrtine dobička ali 1.375 evrov. Seveda je treba upoštevati še davke in prispevke, če avtor ni samozaposlen. Recimo, da dobi ven 750 evrov neto. Ne sliši se veliko, dokler ne uporabimo višjih številk. Recimo, da bi nam uspelo izdati knjigo, pri kateri bi imel avtor 50-% delež od dobička, prodali pa bi 2.000 izvodov. Strošek založbe bi bil cca 5.000 evrov (tisk je cenejši pri višjih nakladah), dobiček pa 25.000. Seveda je treba upoštevati, da določen delež knjig proda distributer v knjižnice in knjigarne in pobere provizijo. Pa recimo, da je dobiček tega res uspešnega romana 20.000 evrov. Avtorju pripada 10.000 evrov, po prispevkih kakih 5.500. Katera velika založba lahko reče, da je avtorju izplačala 10.000 evrov za prodanih 2.000 izvodov? Prepričan sem, da ne obstaja.
Ker sem tudi sam avtor, je moje izhodišče preprosto. Avtor mora dobiti pošteno plačilo. Trg je res majhen in številke niso velike, a vseeno je sramotno, da nekdo za uspešnico dobi nekaj tisočakov pa še vsak teden mora biti prisoten na nekem dogodku. Morda s tako mentaliteto nikoli ne bom zgradil velike založbe, z lastnimi knjigarnami in nekaj deset zaposlenimi, a imel bom čisto vest. In to je na koncu dneva najbolj pomembno. Bolj kot milijoni na bančnem računu.
Nisem se odločil, da ne bom normalen. Tak sem.
Nisem se odločil, da bom bipolarec. Nisem prosil za to. Vsaj mislim, da ne. Vedno sem želel biti poseben. Ta želja se mi je izpolnila. S krvno skupino 0- se uvrščam med 8% populacije, kot bipolarec med 2-3%, kot pisatelj, pesnik in založnik v še ožjo skupino. Torej sem brez kančka dvoma poseben.
Večkrat v svojem življenju sem slišal stavek: “Bodi normalen.” Nikoli nisem odgovoril z obrabljenim: “Kaj pa sploh je normalno?” Po navadi sem odgovoril z: “Zakaj?” Zakaj bi bil normalen? Nikoli nisem bil, nikoli nočem biti. Pa ne mislim, da sem ustvarjen za nekaj velikega, čeprav sem lev po horoskopu in mi uspehi pašejo. Življenje ti da eno možnost. Jo boš zapravil za to, da boš normalen? Da boš tak kot drugi? Ali boš drzen in boš našel svojo pot in hodil po njej, ne glede na to, da te bodo skušali spraviti z nje, ker ni normalna?
Seveda, vsi smo drugačni. Nekaterim normalnost ustreza. Meni pač ne. To ni poza, tak pač sem. Ko sem se moral odločiti, ali bom obdržal službo ali pisal knjige, sem se odločil za pisanje. To ni normalno. V Sloveniji ne. Tako kot ni bilo normalno, da sem se naučil brati preden sem se odvadil flaške s cucljem. Da sem znal pisati, ko sem še vedno lulal v posteljo. Je pa bilo normalno, da nisem preskočil razreda v osnovni šoli, saj naj bi bil preveč otročji. Normalno je namreč, da je otrok pri sedmih letih zrel osebek, ki se ne igra z avtomobilčki.
In ko smo že pri zrelih osebkih. Pri njih se šele pokaže normalnost ali njena odsotnost. Takoj, že po prvem stiku, lahko nekoga razglasimo za normalnega ali nenormalnega. Pa naj bo to zaradi njegovega fizičnega videza, oblek, ki jih nosi, stavkov, ki jih tvori, ali splošnega obnašanja. Vprašanja o službi, družini, lokaciji njegovega bivališča in prostočasnih dejavnostih nam dajo zadostne informacije, da ga pospravimo v ustrezen predal normalnosti. Potem pa je od nas samih odvisno, ali bomo ta predal še kdaj odprli ali pa ga bomo pustili na miru, saj nam ne ustreza.
Ne moti me, da nisem normalen. Me pa moti, da to moti nekatere druge. Pa ne zato, ker bi se obremenjeval s tem, kaj mislijo drugi. Pač pa zato, ker bi se morali vsi zavedati, da ravno nenormalnost pripelje do ključnih premikov na vseh področjih. Znaš imenovati eno osebo, ki je ključno zaznamovala človeško zgodovino in trditi, da je bila normalna? Verjetno ne. Zato ti polagam na srce, da se ne trudi biti normalen, ne glede na to, koliko ljudi ti je to reklo. Odkrij svoje talente, razvijaj jih in bodi, kar si. Predvsem pa hodi po svoji poti, sam ali z ljudmi, ki so ti blizu. Nisi normalen. Nihče ni. Normalnost je le beseda, ki se je ne da definirati. Ti pa si definiran. Tako ali drugače.
Večkrat v svojem življenju sem slišal stavek: “Bodi normalen.” Nikoli nisem odgovoril z obrabljenim: “Kaj pa sploh je normalno?” Po navadi sem odgovoril z: “Zakaj?” Zakaj bi bil normalen? Nikoli nisem bil, nikoli nočem biti. Pa ne mislim, da sem ustvarjen za nekaj velikega, čeprav sem lev po horoskopu in mi uspehi pašejo. Življenje ti da eno možnost. Jo boš zapravil za to, da boš normalen? Da boš tak kot drugi? Ali boš drzen in boš našel svojo pot in hodil po njej, ne glede na to, da te bodo skušali spraviti z nje, ker ni normalna?
Seveda, vsi smo drugačni. Nekaterim normalnost ustreza. Meni pač ne. To ni poza, tak pač sem. Ko sem se moral odločiti, ali bom obdržal službo ali pisal knjige, sem se odločil za pisanje. To ni normalno. V Sloveniji ne. Tako kot ni bilo normalno, da sem se naučil brati preden sem se odvadil flaške s cucljem. Da sem znal pisati, ko sem še vedno lulal v posteljo. Je pa bilo normalno, da nisem preskočil razreda v osnovni šoli, saj naj bi bil preveč otročji. Normalno je namreč, da je otrok pri sedmih letih zrel osebek, ki se ne igra z avtomobilčki.
In ko smo že pri zrelih osebkih. Pri njih se šele pokaže normalnost ali njena odsotnost. Takoj, že po prvem stiku, lahko nekoga razglasimo za normalnega ali nenormalnega. Pa naj bo to zaradi njegovega fizičnega videza, oblek, ki jih nosi, stavkov, ki jih tvori, ali splošnega obnašanja. Vprašanja o službi, družini, lokaciji njegovega bivališča in prostočasnih dejavnostih nam dajo zadostne informacije, da ga pospravimo v ustrezen predal normalnosti. Potem pa je od nas samih odvisno, ali bomo ta predal še kdaj odprli ali pa ga bomo pustili na miru, saj nam ne ustreza.
Ne moti me, da nisem normalen. Me pa moti, da to moti nekatere druge. Pa ne zato, ker bi se obremenjeval s tem, kaj mislijo drugi. Pač pa zato, ker bi se morali vsi zavedati, da ravno nenormalnost pripelje do ključnih premikov na vseh področjih. Znaš imenovati eno osebo, ki je ključno zaznamovala človeško zgodovino in trditi, da je bila normalna? Verjetno ne. Zato ti polagam na srce, da se ne trudi biti normalen, ne glede na to, koliko ljudi ti je to reklo. Odkrij svoje talente, razvijaj jih in bodi, kar si. Predvsem pa hodi po svoji poti, sam ali z ljudmi, ki so ti blizu. Nisi normalen. Nihče ni. Normalnost je le beseda, ki se je ne da definirati. Ti pa si definiran. Tako ali drugače.
Pogovor z Dušanom Maroltom
Dušan Marolt. Pesnik, pisatelj in urednik založbe Manični poet. Ob izidu njegovega proznega prvenca Čips in telenovele sem mu zastavil nekaj vprašanj. Da ga bolje spoznate.
Po dveh pesniških zbirkah se slovenski javnosti prvič predstavljaš s proznim delom. Zakaj si se odločil za kratke zgodbe?
Kratka proza mi je že od nekdaj ljuba, a, ker sem v svet literature stopil prek poezije, se ji nisem posvečal tako intenzivno, čeprav sem jo pisal po malem kar precej. Zadnja leta so mi v reviji Mentor objavili nekaj zgodb in opremili z uredniškim komentarjem, ki je bil dober. Upošteval sem opombe in zgodbe dodelal do te mere, da so postale zrele za izdajo v knjigi. Je pa forma kratke zgodbe privlačna, ker na majhnem prostoru ponuja mnogo vsebine.
V knjigi je zbranih 15 kratkih zgodb. Kaj jih povezuje?
Dejansko vse in nič. Lahko se jih bere povsem naključno ali kot celoto. Skupna jim je nekakšna resignatorna atmosfera, ki je opremljena z ljubezensko tematiko in odnosi, vsi protagonisti pa so soočeni z življenjsko situacijo, ki se razplete v presenetljivem koncu. Prav z zaključki in osrednjimi elementi zgodb sem želel bralcu ponuditi možnost, da določene stvari doreče sam in si tako aktivno ponudi svojo interpretacijo dogajanja. V osnovi pa gre za povsem običajne junake z banalnimi doživetji, ki pa s seboj nosijo prvine presenečenja.
Kaj načrtuješ v prihodnjih letih? Morda prvi roman?
Z romanom se zaenkrat še ne spogledujem. Kar se tiče proze, bi raje še izpilil svoj kratkoprozni slog in tu odkril kakšen inovativen vidik. Nastajajo zametki pravljic, zanima pa me tudi mladinska literatura. Ne morem pa mimo svoje strasti – poezije. Počasi zaključujem tretjo pesniško zbirko z naslovom Ženske, ki jo je navdahnila knjiga esejev Svetlane Slapšak Ženske ikone 20. stoletja. A nikoli ne veš, kam te ponese črnilo v peresu.
Mnogi trdijo, da je slovenska literarna scena zaprta. Da gre za ozek krog ljudi, ki si med seboj delijo nagrade. Kako jo ti vidiš?
Na prvi pogled scena morda res deluje hermetično zaprta, še posebej avtorjem začetnikom, ki šele vstopajo v literarni svet. Izgleda, kot da so imena avtorjev, ki prejemajo priznanja, konstantno ista, a sam vseeno nisem tako črnogled in ne pustim, da bi me popadle nekakšne teorije zarot. Vse zahteva svoj čas in tudi na tej sceni je tako. Nabrati si je potrebno literarno kilometrino in vztrajati. Lahko se udeležuješ raznih banketov in navezuješ stike, ki ti občasno zagotovijo večjo opaznost, a verjamem, da na koncu še vedno govori kvaliteta same knjige.
Bolj problematično se mi zdi dejstvo (kot je bilo moč zaslediti v literarnih krogih), da razne komisije pri odločanju o nagradah v bralni nabor ne uvrstijo vseh izdanih knjig specifičnega žanra – pri Jenkovi nagradi bi moralo kandidirati cca. 600 izdanih zbirk preteklih dveh let, žirija pa jih je “prebrala” le kakšnih 20 do 30. In taka pavšalnost je zaskrbljujoča.
Za svojo drugo pesniško zbirko, Doživetja naseljenosti, si prejel nagrado za samozaložniško knjigo leta 2016. Si zdaj pod večjim pritiskom?
Niti najmanj. Pritiska ni in ga ne sme biti, saj bi posledično trpelo ustvarjanje, če bi že vnaprej pisal z mislijo, da bodo postavljene določene zahteve in pričakovanja. Vodilo mora še vedno biti dobra literatura, ki nagovori in sporoča. Če ustvarjanje vsebuje te elemente, mu ne more oporekati niti izostanek “uradnih” priznanj.
Se ti zdi pri pisanju bolj pomembno, da najdeš sebi lasten slog ali da se zgleduješ po uspešnih piscih?
Pravi “trpeči” umetnik bi izbral prvo, kapitalistični umetnik pa drugo (smeh). Dejstvo je, da gre večina posameznikov skozi ustvarjalen proces tudi po poti ostalih slogov, saj se nas prebrano, hočeš ali nočeš, dotakne tudi tako, da se nam v podzavest prikrade vpliv ostalih avtorjev, ki jih preferiramo. To ti je lahko v pomoč na poti do odkritja lastnega sloga, ki mora biti izpiljen, svež in nekoč lahko preraste v slog uspešnega pisca. Vsak človek je unikum in naj se to odraža tudi pri pisanju!
Kot urednik naše založbe prebereš veliko rokopisov. Katere so najpogostejše začetniške napake, ki jih delajo avtorji?
Prejmemo ogromno tekstov vseh zvrsti in prav tako pester je nabor kvalitete. Tu sem soočen z deli, ki jim ne bi podelil niti naziva začetniški pa vse do dobro dodelanih tekstov, ki so skoraj že pripravljeni na izdajo.
Če se najprej pomudim pri “tehničnih” zadevah – nekateri avtorji pošljejo povsem neurejene tekste brez osnovnega preleta iz katerih je včasih nemogoče razbrati za kakšno zvrst gre. Pešajo oblikovne ureditve, nadalje je prisotna razpršenost tekstov v večih dokumentih, nekateri rokopisi pa so tudi brez osnovnih podatkov in kakšnega spremnega dopisa, ki bi razkrival namen poslanega in kratek povzetek. A tudi na tem področju je opazen napredek in to ni več tako pogosto.
Druga opomba pa zadeva predvsem vsebinsko in slogovno opažanje. Velikokrat je moč zaslediti, da besedilo ni izpiljeno vsaj do osnovne mere, ki bi pritegnilo, preveč je ponavljanj in še ni prisoten prečiščen slog oziroma avtor še sam bega, kaj je želel povedati. Ni potrebno popisati vsega življenja in dogodkov, če ne gre za avtobiografijo, mnogokrat pa je, vsaj pri poeziji, zaslediti tiste prve poskuse pesnjenja, ki pa v svoji osnovi sodijo v dnevniške zapise ali pisma, ki jih mladi pišejo za dan zaljubljencev.
Tu sem opisoval skrajne primere, drugače pa je večina tekstov slogovno in vsebinsko dokaj dodelana in veseli me, da premoremo bazen dobrih literarnih plavalcev, ki potrebujejo le malo usmeritve v specializiran slog.
Osnova pred izdajo prvenca, ki bi jo mladim ustvarjalcem močno priporočal, pa je, da najprej poskusijo z revijalnimi objavami in literarnimi natečaji, kjer tudi dobijo kritiški odziv, ki lahko služi kot vzpodbuda pri nadaljnjem ustvarjanju.
Kako težko je v Sloveniji uspeti? Je tujina res edina pot za slovenskega avtorja, ki želi živeti od pisanja?
Uspeh je relativen in je odvisen od pojmovanja ter ambicij vsakega posameznika. Živeti od pisanja se še vedno zdi težko, a dosežki nekaterih kljubujejo tudi tej tezi. Če nisi prezahteven, imaš lahko za sproti, ravno obogatel pa pri nas ne boš. Tujina je mamljiva, a v kakšnem merilu … Nekaterim je dovolj že prevod in plasiranje knjige na svetovni trg, na našem prostoru pa se mi zdi, da je avtor lahko zadovoljen že, če poide naklada in dobi knjižnično nadomestilo. A verjamem, da je treba stremeti tudi k večjim zadevam.
Po dveh pesniških zbirkah se slovenski javnosti prvič predstavljaš s proznim delom. Zakaj si se odločil za kratke zgodbe?
Kratka proza mi je že od nekdaj ljuba, a, ker sem v svet literature stopil prek poezije, se ji nisem posvečal tako intenzivno, čeprav sem jo pisal po malem kar precej. Zadnja leta so mi v reviji Mentor objavili nekaj zgodb in opremili z uredniškim komentarjem, ki je bil dober. Upošteval sem opombe in zgodbe dodelal do te mere, da so postale zrele za izdajo v knjigi. Je pa forma kratke zgodbe privlačna, ker na majhnem prostoru ponuja mnogo vsebine.
V knjigi je zbranih 15 kratkih zgodb. Kaj jih povezuje?
Dejansko vse in nič. Lahko se jih bere povsem naključno ali kot celoto. Skupna jim je nekakšna resignatorna atmosfera, ki je opremljena z ljubezensko tematiko in odnosi, vsi protagonisti pa so soočeni z življenjsko situacijo, ki se razplete v presenetljivem koncu. Prav z zaključki in osrednjimi elementi zgodb sem želel bralcu ponuditi možnost, da določene stvari doreče sam in si tako aktivno ponudi svojo interpretacijo dogajanja. V osnovi pa gre za povsem običajne junake z banalnimi doživetji, ki pa s seboj nosijo prvine presenečenja.
Kaj načrtuješ v prihodnjih letih? Morda prvi roman?
Z romanom se zaenkrat še ne spogledujem. Kar se tiče proze, bi raje še izpilil svoj kratkoprozni slog in tu odkril kakšen inovativen vidik. Nastajajo zametki pravljic, zanima pa me tudi mladinska literatura. Ne morem pa mimo svoje strasti – poezije. Počasi zaključujem tretjo pesniško zbirko z naslovom Ženske, ki jo je navdahnila knjiga esejev Svetlane Slapšak Ženske ikone 20. stoletja. A nikoli ne veš, kam te ponese črnilo v peresu.
Mnogi trdijo, da je slovenska literarna scena zaprta. Da gre za ozek krog ljudi, ki si med seboj delijo nagrade. Kako jo ti vidiš?
Na prvi pogled scena morda res deluje hermetično zaprta, še posebej avtorjem začetnikom, ki šele vstopajo v literarni svet. Izgleda, kot da so imena avtorjev, ki prejemajo priznanja, konstantno ista, a sam vseeno nisem tako črnogled in ne pustim, da bi me popadle nekakšne teorije zarot. Vse zahteva svoj čas in tudi na tej sceni je tako. Nabrati si je potrebno literarno kilometrino in vztrajati. Lahko se udeležuješ raznih banketov in navezuješ stike, ki ti občasno zagotovijo večjo opaznost, a verjamem, da na koncu še vedno govori kvaliteta same knjige.
Bolj problematično se mi zdi dejstvo (kot je bilo moč zaslediti v literarnih krogih), da razne komisije pri odločanju o nagradah v bralni nabor ne uvrstijo vseh izdanih knjig specifičnega žanra – pri Jenkovi nagradi bi moralo kandidirati cca. 600 izdanih zbirk preteklih dveh let, žirija pa jih je “prebrala” le kakšnih 20 do 30. In taka pavšalnost je zaskrbljujoča.
Za svojo drugo pesniško zbirko, Doživetja naseljenosti, si prejel nagrado za samozaložniško knjigo leta 2016. Si zdaj pod večjim pritiskom?
Niti najmanj. Pritiska ni in ga ne sme biti, saj bi posledično trpelo ustvarjanje, če bi že vnaprej pisal z mislijo, da bodo postavljene določene zahteve in pričakovanja. Vodilo mora še vedno biti dobra literatura, ki nagovori in sporoča. Če ustvarjanje vsebuje te elemente, mu ne more oporekati niti izostanek “uradnih” priznanj.
Se ti zdi pri pisanju bolj pomembno, da najdeš sebi lasten slog ali da se zgleduješ po uspešnih piscih?
Pravi “trpeči” umetnik bi izbral prvo, kapitalistični umetnik pa drugo (smeh). Dejstvo je, da gre večina posameznikov skozi ustvarjalen proces tudi po poti ostalih slogov, saj se nas prebrano, hočeš ali nočeš, dotakne tudi tako, da se nam v podzavest prikrade vpliv ostalih avtorjev, ki jih preferiramo. To ti je lahko v pomoč na poti do odkritja lastnega sloga, ki mora biti izpiljen, svež in nekoč lahko preraste v slog uspešnega pisca. Vsak človek je unikum in naj se to odraža tudi pri pisanju!
Kot urednik naše založbe prebereš veliko rokopisov. Katere so najpogostejše začetniške napake, ki jih delajo avtorji?
Prejmemo ogromno tekstov vseh zvrsti in prav tako pester je nabor kvalitete. Tu sem soočen z deli, ki jim ne bi podelil niti naziva začetniški pa vse do dobro dodelanih tekstov, ki so skoraj že pripravljeni na izdajo.
Če se najprej pomudim pri “tehničnih” zadevah – nekateri avtorji pošljejo povsem neurejene tekste brez osnovnega preleta iz katerih je včasih nemogoče razbrati za kakšno zvrst gre. Pešajo oblikovne ureditve, nadalje je prisotna razpršenost tekstov v večih dokumentih, nekateri rokopisi pa so tudi brez osnovnih podatkov in kakšnega spremnega dopisa, ki bi razkrival namen poslanega in kratek povzetek. A tudi na tem področju je opazen napredek in to ni več tako pogosto.
Druga opomba pa zadeva predvsem vsebinsko in slogovno opažanje. Velikokrat je moč zaslediti, da besedilo ni izpiljeno vsaj do osnovne mere, ki bi pritegnilo, preveč je ponavljanj in še ni prisoten prečiščen slog oziroma avtor še sam bega, kaj je želel povedati. Ni potrebno popisati vsega življenja in dogodkov, če ne gre za avtobiografijo, mnogokrat pa je, vsaj pri poeziji, zaslediti tiste prve poskuse pesnjenja, ki pa v svoji osnovi sodijo v dnevniške zapise ali pisma, ki jih mladi pišejo za dan zaljubljencev.
Tu sem opisoval skrajne primere, drugače pa je večina tekstov slogovno in vsebinsko dokaj dodelana in veseli me, da premoremo bazen dobrih literarnih plavalcev, ki potrebujejo le malo usmeritve v specializiran slog.
Osnova pred izdajo prvenca, ki bi jo mladim ustvarjalcem močno priporočal, pa je, da najprej poskusijo z revijalnimi objavami in literarnimi natečaji, kjer tudi dobijo kritiški odziv, ki lahko služi kot vzpodbuda pri nadaljnjem ustvarjanju.
Kako težko je v Sloveniji uspeti? Je tujina res edina pot za slovenskega avtorja, ki želi živeti od pisanja?
Uspeh je relativen in je odvisen od pojmovanja ter ambicij vsakega posameznika. Živeti od pisanja se še vedno zdi težko, a dosežki nekaterih kljubujejo tudi tej tezi. Če nisi prezahteven, imaš lahko za sproti, ravno obogatel pa pri nas ne boš. Tujina je mamljiva, a v kakšnem merilu … Nekaterim je dovolj že prevod in plasiranje knjige na svetovni trg, na našem prostoru pa se mi zdi, da je avtor lahko zadovoljen že, če poide naklada in dobi knjižnično nadomestilo. A verjamem, da je treba stremeti tudi k večjim zadevam.
