Stop igra po vseh kriterijih še ni uspešnica. Ne dvomim pa, da bo to sčasoma postala. Pisal sem jo nekaj mesecev, v glavi pa je nastajala petnajst let. Je vse to, kar bi moral biti Manični poet, a ni mogel biti, ker se je zgodil prezgodaj.

Stop igra je zrela knjiga, ker so dogodki v njej dozoreli in sem jo lahko napisal z določene distance, ne pa sredi viharja. Če je bil Manični poet obupan poskus, da povem svojo zgodbo, je Stop igra iskrena izpoved človeka, ki je doživel mnogo in preživel.

S to malo, žepno knjigo ne dobite le podstavka za razmajan stol, ampak boste v svoj bralni kotiček vnesli del mene. Del, ki je, tudi če brez dlake na jeziku govorim o svojem psihičnem stanju, za mnoge skrit. Nobena knjiga ne more povedati vsega, a ta na skoraj dvesto straneh odstre marsikatero tančico.

Hvala vsem, ki ste jo že prebrali in tistim, ki jo še boste. Če se bojite, da ste se znašli v njej, je strah (verjetno) odveč. Če se vam zdi, da bi se morali znajti v njej, pa se niste ... no, morda imate večji problem kot jaz 🙂